POEZIJA NA MESTNIH ULICAH 2008

V teku je ZULKov projekt Poezija na mestnih ulicah, avtorja Nina Flisarja. Pesmi so izšle v zborniku Nova kolekcija.
Izbor pesmi, ki so objavljene na plakatih in vas nagovarjajo po centra mesta Maribor objavljamo tudi tukaj. Projekt podpira JSKD. Veliko užitkov!


sprehajam vaše najljubše predsodke
pokliči popoldan
samo za resne ponudbe
sprehajam vaše najljubše predsodke
ponujam 3 km finega peska
počitek z odmorom nazaj kombi
sprehajam vaše najljubše predsodke
šifra trinog
sprehajam vaše najljubše predsodke
prilagodim se barvnim zahtevam
sprehajam vaše najljubše predsodke.
od božiča z veseljem
sprehajam vaše najljubše predsodke
da imate vi več časa z manj ljubimi

Gregor Kosi

Vsi ti srečni dnevi!

Gledam staro gospo, dva, tri metre oddaljeno, kako z očmi, dlanmi in mislimi drsi po okolici, (koliko časa še?) in sreča drugo staro gospo, znanko, z možem, skorajda mrtvim, ji poda roko, jo stisne, a dlan te druge gospe je, tako kot njen nasmeh, besede, zlagana, in se odtrga in jo pozabi, čakajočo, upanja polno, s še vedno iztegnjeno roko, ki grabi zrak, nato omahne, me po naključju pogleda in mi zavida leta, tudi jaz ji zavidam leta, doma nima zgoščenk in tudi s svetom se ji ni potrebno preveč ukvarjati, vsekakor pa se svet z njo ne ukvarja skoraj nič več, nekaj položnic na mesec in obrazci za sporazumevanje, zjutraj v trgovini, že desetletja isti. A obrazca za menjavo let pa ni. In tako minevajo vsi ti srečni dnevi.

Marko Samec

Je samo to,
kar hoče, da je,
se vozi po tirih,
je hitro in glasno,
je strah in nevzdržnost,
so polja in hiše in megla,
krave in koze in bežeči zajci.
Hitrost in počasni oblaki
na nebu,
sonce proti zahodu,
mesta in bregovi med njimi.
Je samo to, kar hoče da je
in ne mine.

Nevenka Miklič

Mimobežnica

Mimo kotov,
mimo diagonal,
tja, kjer spijo
sadeži in skale in martinčki,
mimo vogalov,
mimo križišč,
tja, kjer je nocoj vse zasneženo,
kjer oči puščajo v snegu sledi pogledov,
mimo nežnih gobanov,
ki jih je presenetila zima,
Mimo vseh, ki bodo šli zdaj z bičem
nad jagode minule sezone,
in slednjič – mimo sebe,
ki se vsakič znova zgrešiš.

Petra Kolmančič

za razumevanje teles
in njihovih posnemanj
blagovnih znamk
je potrebno
od časa do časa uporabiti
različne teleobjektive

odstraniti
popackana čustva
z različnimi kontrastnimi madeži
svetovljanskega duha

ločiti užitke
za skrbno zloženimi kosi
novih imen
poskrbeti za imidž

ustrezati drugim

Tomaž Čelig

Na praznih parkiriščih
v soju večernih luči
ustavljava avto.
Kakor tata skrivava zaklad.
Potem pripraviva pribor
in si na vrhuncu zapičiva iglo v žilo.
In potem…
Ostane le glasba.
Ne plujeva,
le v miru mrtvih vran strmiva v prazno.
Potem me objameš, rekoč:
»Danes je zadnjič«.

Jan Šmarčan

DALEČ

Kako so daleč tvoje oči,
ki so skrite za tvojim imenom
raziskovale vse, česar v meni ni bilo.
Kako daleč so tvoje roke,
plašne in posvečene,
ki so se klanjale mojemu pohabljenemu
telesu, ki so služile mojemu brezupnemu snu.
Kako daleč si, cel meter daleč
na drugi strani te majcene sobe,
kako je lahko vesolje majceno,
neskončnost je dolga cel meter,
na drugi strani skrite misli,
nagnusno, perverzno razgaljene,
veter je razpihal sledove polivinila,
ki so jih tvoje roke polagale čezme,
da ne bi videla, da ne bi vedela,
kako so daleč, daleč tvoje oči,
tvoje roke, kako je daleč vsa tvoja pojava
in koliko neba manjka do popolnosti,
do fotografije, ki je ne najdem več
in na kateri te nebo objema
kot veliko modro krilo.

Lučka Zorko

Ko pada dež so vse strehe lepe
in golobi
premočeni stražarji
pazijo nežno poplavljene ulice
kjer se dotikajo in odmikajo svetovi

Tam med poletjem in snegom
postoji veter iz tihe dežele

Moj svet je labirint krikov
in ko stopiš vame
obnemim

V objemu dežja
ki zliva name lepe strehe
molim
naj najine ne premoči

Simona Kopinšek